Življenje je lepo | CVB Maribor
možganska,kap,cvb,dbmkp,bolezen
15833
post-template-default,single,single-post,postid-15833,single-format-standard,cookies-not-set,qode-quick-links-1.0,ajax_fade,page_not_loaded,,qode_grid_1300,qode_popup_menu_push_text_top,transparent_content,qode-theme-ver-17.2,qode-theme-bridge | shared by vestathemes.com,disabled_footer_bottom,qode_header_in_grid,wpb-js-composer js-comp-ver-5.1.1,vc_responsive

Življenje je lepo

Življenje je lepo

Avtor: Valentina Bevc Varl

Dejstvo, da je mojega očeta doletela možganska krvavitev, me je doseglo, ko sem tudi sama ležala na intenzivni negi mariborske bolnišnice zaradi manjšega posega, ki se mi je do tistega trenutka zdel strašen, potem pa tako zanemarljiv, da sem se v trenutku počutila zdravo in v strahu pričakovala vsako najmanjšo informacijo o njegovem zdravstvenem stanju. Vse v zvezi z očetom – prevoz v bolnišnico, organizacijo urgentnega CT-ja, sprejem na nevrološki oddelek in komunikacijo s pristojnimi zdravniki je reševal moj mož, ki je tudi sam zdravnik internist in se je njegovega zdravstvenega stanja zelo dobro zavedal in mi ga tudi ni tajil. Pripravil me je na najhujše in skupaj z mano je potrto čakal na prve informacije o tem, kako je oče reagiral na terapijo, ki so mu jo predpisali, kar je bilo po njegovih besedah v teh trenutkih najpomembnejše. Vsake skromne informacije o tem, da je stanje stabilno in se ne slabša, smo se oprijeli kot rešilne bilke in spet čakali. Sledili so dnevi, ki so minevali s polžjo hitrostjo. Vsakič, ko je zazvonil moj mobitel, me je zvilo v želodcu in s strahom sem sprejela klic. Po nekaj dneh so me odpustili iz bolnišnice in od takrat sem vsak dan obiskala očeta na nevrološkem oddelku.

Že sama pot do oddelka, vonj hodnikov in čakanje pred vrati sobe za intenzivno nego, so se mi vtisnili v spomin kot eni najbolj groznih občutkov, ki sem jih v svojem življenju doživela. In potem veliko olajšanje, ko se je pogled ustavil na postelji, v kateri je ležal oče in ne kdo drug. Spet ena mala dnevna zmaga. Ob pogledu na pospravljene bolniške postelje me je spreletaval srh. Tisti, ki so še včeraj tu ležali, so morda bili prestavljeni v normalne sobe, mnogi med njimi pa so bitko izgubili. Ko so mojega očeta prestavili z intenzivne nege v normalno sobo, je nam – družinskim članom – kri spet počasi začela krožiti po telesu, do takrat smo bili vsi v popolnem šoku. Skozi očetovo zdravstveno stanje je bila družina v trenutku potisnjena v nam popolnoma novo, strašno situacijo, v kateri smo se morali znajti prav vsak zase.

Vse, kar se navezuje na moj odnos do posledic očetove bolezni, ima izhodišče v vrsticah, ki sem jih zgoraj zapisala. Očeta je doletela strašna bolezen, za katero je popolnoma nesmiselno iskati vzroke, saj je nenadoma bila tu in to je bilo neizbrisljivo in nič se ni dalo spremeniti. Pa vendar je oče ob pomoči medicine, svoje volje po življenju in zdravega organizma, premagal to prvo ofenzivo in se izvlekel. In to je edino, kar je bilo zame takrat in je še zdaj pomembno. Seveda so občutki svojca, ki je kot družinski član vključen v dano situacijo, drugačni od resnično prizadete osebe. Za nas je to bila zmaga in od takrat naprej, ko smo vedeli, da oče ni več v življenjski nevarnosti, je bilo vse v prihodnosti lahko samo dobro in pozitivno, karkoli že je to bilo. Zanj pa se je začela trnova pot rehabilitacije. Omejena mobilnost, odvisnost od medicinskega osebja in družinskih članov in prijateljev, soočenje s popolnoma novim načinom življenja.

Z očetovo boleznijo sem kot hči v zgodnjih tridesetih dokončno odrasla, saj sem se prvič v življenju zavedela, da mojih staršev nekoč ne bo več z mano in kazalo je, da je ta trenutek strašno blizu. Ko se je vse dobro izteklo, sem poskušala podzavestno tudi bolj nadzorovati življenje mojih staršev, da se jima – tako kot so oni v preteklosti skrbeli za naju z bratom – ne bi kaj zgodilo. Pomirja me tudi dejstvo, da je moj mož zdravnik, ki je vedno pri roki in lahko opazi zdravstvene spremembe.

Pa vendar je moje življenje moje, očetovo pa očetovo. Lahko smo kot družina povezani, se dnevno videvamo in komuniciramo, pa vendar ostajajo moji problemi samo moji, očetovi pa očetovi in vsak jih mora sam s sabo razrešiti. Pri tem si drug drugemu lahko pomagamo – svetujemo, izmenjamo mnenja, se skregamo, pa vendar vsak sam zase oblikuje svoje končno stališče, svoje prepričanje, občutje in odnos do nekoga ali nečesa. Nihče drug ne more za nas narediti odločilnih korakov.

V letih od tistega dne, ko se je moj oče, kot sam pravi, ponovno rodil, je v mojih očeh naredil zelo veliko. Ponovno je shodil, vozi avto, nakupuje, kuha in skrbi za gospodinjstvo, ureja vrt, redno obiskuje kino, kulturne prireditve in režira lutkovne predstave. V tem času so njemu in nam vsem kot družini stali ob strani najožji družinski prijatelji, ne samo z besedo ampak predvsem z dejanji, s posvečenim časom, s pozitivno energijo. Moj oče si je ustvaril tudi krog novih, zvestih prijateljev, ki jih je doletela ista bolezen in se vsak na svoj način spopadajo z njenimi posledicami. Prepričana sem, da je njihova vloga izjemna, saj delijo občutke, ki si jih mi, ki tega nismo doživeli, ne moremo predstavljati.

Vsi ostali družinski člani smo zdravi in uspešni. V tem času sta se mojemu očetu rodili tudi dve vnukinji – mala sončka naše družine, ki nas vse razveseljujeta in imata dedija Tineta zelo radi. V mojih očeh so vsa našteta dejstva več kot zadosten razlog, da smo kot družina srečni in zadovoljni. Koliko novih doživetij, izkušenj in občutkov se je sprostilo od dneva, ki bi lahko pomenil tudi konec določenega obdobja za našo družino. Pomenil pa je pač nek nov začetek, neko drugačno življenje, ki pa ni slabo. Želim si, da bi tudi moj oče bolj z veseljem gledal na svet, tudi v situacijah, ki po njegovem mnenju niso tako rožnate, in bi se bolj oprijel vsega dobrega in pozitivnega v svojem življenju, vse slabo pa vzel zraven, ker tako pač je in nihče temu ne uide. Sama sem hvaležna za vsak dan, ki nam je kot družini, skupaj z vsem kar sodi zraven, namenjen.

Tags:
, ,