Zakaj se je zgodilo ravno meni | CVB Maribor
možganska,kap,cvb,dbmkp,bolezen
15723
post-template-default,single,single-post,postid-15723,single-format-standard,cookies-not-set,qode-quick-links-1.0,ajax_fade,page_not_loaded,,qode_grid_1300,qode_popup_menu_push_text_top,transparent_content,qode-theme-ver-17.2,qode-theme-bridge | shared by vestathemes.com,disabled_footer_bottom,qode_header_in_grid,wpb-js-composer js-comp-ver-5.1.1,vc_responsive

Zakaj se je zgodilo ravno meni

Zakaj se je zgodilo ravno meni

Avtor: Erna Bradeško

Bil je 27. avgust 2007. Iztekali so se zadnji dnevi počitnic. Z vnučkoma smo se zmenili, da se gremo kopat na Ptuj, zato ju je hčera pripeljala k meni pred službo, že ob 7. uri. Po veselem razpoloženju pri zajtrku sem pospravila še zadnje ostanke z mize. Ko sem jo začela brisati, se mi naenkrat začne vrteti kuhinja. Enako se mi je zgodilo že leta 2005. Takrat sem od dežurne zdravnice dobila svečke proti slabosti in bilo je takoj dobro. Ker mi ta zdravnica ni dala niti enega namiga, kaj naj bi ta slabost pomenila niti me ni napotila na nadaljnje preiskave, se s tem nisem obremenjevala. Takrat mi je bila beseda »KAP« zelo tuja z mislijo, da ta doleti samo starejše ljudi.

Tudi tokrat sem mislila, da je zopet samo slabost, ki bo hitro minila, zato sem takoj vzela svečko in legla v posteljo. Vendar omotica ni minila. Ležala sem v postelji, vse dokler ni pozvonil poštar. Ko sem mu hotela odpreti vrata, sem ugotovila, da me noge ne ubogajo. Mož je takoj poklical rešilnega in hčerko, naj pride po otroka. Okrog 13 h sem že ležala na nevrološkem oddelku. Ob CT pregledu možganov je bilo ugotovljeno, da je to bila že druga kap. Po štrih tednih okrevanja v bolnišnici sem nadaljevala zdravljenje v Dobrni. Po 14 dneh se moje stanje kljub strokovnim terapijam ni kaj dosti spremenilo. Zato sem bila toliko bolj vesela, ko so mi dodali še teden dni. Vendar so zadnji dnevi postajali zame vse bolj črni.

Nisem več ne spala ne jedla. Končno je prišel dan odhoda. Do avta z vozičkom, doma pa sem ob podpori moža in bergle mukoma prišla v stanovanje. Brez volje do življenja sem sedela v kuhinji. Ob vsem obupu mi je bil edina svetla točka naš pes Tini, ki je ure in ure preležal na moji bolni nogi in me od časa do časa žalostno pogledal.

Črne misli na moj konec so mi rojile po glavi vse do dne, ko me je mož postavil na realna tla. Začela sva vsakodnevno masažo roke in noge ter vadila na postelji in na tleh. Ta njegova vsakodnevna vztrajnost je trajala nekaj več kot 6 mesecev. Sčasoma sem pridobila samozavest, želela sem obnoviti prijateljstva. Njihovi obiski so namreč od bolezni dalje postajali vse redkejši. V prvih dneh maja sem šla prvič iz hiše. Na prvem obisku me je soseda Marija, katere mož deli isto usodo, nagovorila, naj grem z njima v klub. Tukaj sem spoznala veliko prijetnih ljudi, katerim se je kakor meni življenje ob bolezni spremenilo. Od takrat kar redno hodim na srečanja. Oh, kako lepo vas je videti!