Tistega lepega, sončnega jutra | CVB Maribor
možganska,kap,cvb,dbmkp,bolezen
15747
post-template-default,single,single-post,postid-15747,single-format-standard,cookies-not-set,qode-quick-links-1.0,ajax_fade,page_not_loaded,,qode_grid_1300,qode_popup_menu_push_text_top,transparent_content,qode-theme-ver-17.2,qode-theme-bridge | shared by vestathemes.com,disabled_footer_bottom,qode_header_in_grid,wpb-js-composer js-comp-ver-5.1.1,vc_responsive

Tistega lepega, sončnega jutra

Tistega lepega, sončnega jutra

Avtor: Darinka Logar

14. julij 2011. Hčera je praznovala svoj 34. rojstni dan, veseli in dobre volje smo bili. Skupaj smo spili kavico in pojedli zajtrk, nato je bilo treba iti delovnemu dnevu naproti, z mislijo, da bomo popoldne skupaj pojedli torto in nazdravili s penino. Pa ni bilo tako.

Iz Kamnice sem se v službo peljala s kolesom. V prijetni družbi po popiti kavici smo nasmejane pričele z delom. Takrat sem zaznala čudno bolečino v glavi … močan glavobol. Čeprav sem imela v torbici tableto proti glavobolu, je na srečo nisem našla. Zato sem odšla v bližnjo lekarno in povedala, kaj potrebujem. Pronicljiva farmacevtka je zaznala, da z menoj nekaj ni v redu. Zmerila mi je pritisk in ponudila kozarec vode. Svetovala mi je takojšen obisk svoje zdravnice zaradi ugotovljenega visokega pritiska. Nihala sem med svetovanim obiskom zdravnika in vrnitvijo v službo, a me je slabo počutje usmerilo proti Zdravstvenemu domu. Ne vem, kako dolgo sem hodila tistih nekaj sto metrov, a onemogla sem obsedela na stopnišču pred dvigalom. Dve starejši gospe sta mi, ker nisem mogla vstati, pomagali v dvigalo, čeprav sta bili sami na berglah. V 4. nadstropju, ko nisem mogla več niti govoriti, sem zagledala sestro Stanko, ki je zaznala potrebo po nujni zdravniški pomoči. Kljub čakajočim je poklicala zdravnico, ki je po ugotovljenem pritisku 220 in ostalih simptomih odredila presejalne teste v bolnišnici. Nikoli ne bom pozabila zavijanja siren, ko so me peljali v UKC. Primarij doktor Hojsova je opravila preglede in mi povedala, da bom morala ostati v bolnici zaradi nadaljnjih preiskav. »Kje pa,« so bile moje besede, «jaz grem domov, saj hčera praznuje rojstni dan in nazdravili bomo s šampanjcem.« »Ne, ne, danes pa ne,« so bile zdravničine prijazne besede. Dodelila mi je posteljo na oddelku intenzivne nege in po dveh tednih so mi postavili diagnozo »možganska kap«.

Od takrat, čeprav se tega nisem zavedala, se je moje življenje spremenilo v celoti. Pa ne samo meni, ampak vsem, s katerimi živim. Mož Janko je bil z menoj cele dneve, me vozil na preglede, se prilagajal mojim potrebam, predvsem pa me sprejel popolnoma drugačno, kot sem bila. Čeprav takrat še ni znal razumeti teže moje bolezni, se je neizmerno trudil. Spoznanje, da ne zmorem več opravljati tega, kar sem pred boleznijo, je dajalo našemu življenju nove dimenzije. Vsi člani moje družine so spoznali, da je pred nami novo – drugačno življenje.

Danes, ko je potrjena tudi multipla skleroza, ugotavljam, da sem majhen delček sebe izgubila (spominske težave in težave s telesom, ki ne uboga in noče vzdržati brez počitka preko dneva …), vendar vem, da so se mi odprle tisočere drugačne – veliko lepše – možnosti. Ugotovila sem, da včasih res ne veš, zakaj se nekaj zgodi, vendar danes, več kot dve leti po preživeti kapi in leto po odkritju multiple skleroze vem, da ima življenje tudi druge dimenzije.

Prijatelji so mi povedali, da sem jim bila njihova tema razgovorov in razmišljanj, saj sem do kapi živela po pozitivnih merilih sodobnega in zdravega življenja: zjutraj zajtrk, jutranja telovadba, peš v službo in nazaj, ne glede na vreme, da sem se nadihala svežega zraka, v službi sem rada in zagnano delala s prijetnimi sodelavci, čeprav velikokrat dolgo v noč. Službene zahteve so me kar preveč potegnile v aktivnosti in dolga leta sem uspela balansirati stres. Stres, predvsem služben, je bil spremljevalec mojega življenja. Posledice pa čutim sedaj.

Neizmerno prijetno pa je čutiti, da v tej Sloveniji, kjer je kriza na vseh področjih, so prav vsi, s katerimi se srečujem – v zdravstvu, v društvih, prijatelji, nekdanji sodelavci in moji domači zapisani z velikimi črkami. Toplo mi je pri srcu … in vredno se je truditi zase in za to okolje. To drugačnost pa bi rada so-živela tudi z vami. Svet in življenje je lahko lepo le, če ga gledaš s takšnimi očmi. Lepota je namreč v človeku. Rada bi še zapisala, da so mi sugestije in nasveti sotrpinov v bolezni velikokrat pomagale premostiti marsikatero težavo in pokazale luč na koncu tunela. Hvala vam vsem za lep in dober odnos.

Zavedam se, da imam družino, ki tudi tokrat ni zatajila. Sedaj smo vsi še bolj povezani, kot smo že bili. Tudi mojim najbližjim je družina vrednota, ki je predvsem jaz nisem znala negovati in ceniti. Veliko sem že spremenila sebe in še želim. Nimam besed, s katerimi bi povedala, da sem srečna, ker se enostavno imamo. Imam moža, hčer, vnuka, mamo, ki je postala del našega vsakodnevnega življenja. Živimo v sožitju. In verjemite mi: smeh, pozitiven in pošten odnos kljub težavam krasita in bogatita življenje.

In za zaključek: sedaj s hčerjo praznujeva skupaj rojstni dan. – Letos sem praznovala drugega. Želim si, da bi jih bilo še veliko…