Sneg | CVB Maribor
možganska,kap,cvb,dbmkp,bolezen
15828
post-template-default,single,single-post,postid-15828,single-format-standard,cookies-not-set,qode-quick-links-1.0,ajax_fade,page_not_loaded,,qode_grid_1300,qode_popup_menu_push_text_top,transparent_content,qode-theme-ver-17.2,qode-theme-bridge | shared by vestathemes.com,disabled_footer_bottom,qode_header_in_grid,wpb-js-composer js-comp-ver-5.1.1,vc_responsive

Sneg

Sneg

Avtor: Tilčka Hojnik

Ves dan je že snežilo. Po kosilu sva z možem Borisom odšla na čiščenje snega pred hišo. V začetku je bilo vse v redu, saj sva tudi s sosedi izmenjala nekaj besed. Nenadoma pa je pričel Boris odmetavati sneg le na enem mestu in to v krogu. Ko sem ga že malce nejevoljna vprašala, zakaj tako, se je le nasmehnil in nadaljeval. Počistila sem celotno parkirišče in ga pozvala, da greva na toplo. Rekel je, da bo odšel skozi garažo. Sama sem se že ogrela v dnevni sobi, Borisa pa od nikoder. Stopila sem pred vrata in ga vprašala, kaj počne tako dolgo. Odgovoril mi je, da ga vrata nekaj jezijo, saj jih ne more zapreti. Končno mu je tudi to uspelo in prišel je na hodnik. Slišala sem, kako ga je zaneslo, saj se je zaletel v omaro. Prišel je v dnevno sobo. Na moje vprašanje, kaj je zaropotalo, je odvrnil, da se počuti, kot da je pijan in ga je zaneslo. Predlagala sem mu, naj malo leže na kavč. Res me je ubogal.

Kmalu pa je začel čudno stokati. Na vprašanje, kaj mu je, ni mogel več odgovoriti. Desna stran ga ni več ubogala. Nisem vedela, kaj naj storim. Doživela sem miselno blokado. Vedela sem, da je nekaj hudo narobe, možgani pa niso dovolili dostopa do informacije. Še dobro, da je bil z nami starejši sin Vili. Takoj me je opozoril, naj pokličem reševalce. Zame se je čas nekako ustavil. Kot v hudih sanjah sem pomagala Borisu po svojih močeh. Četudi je ostal pri zavesti, se ni odzival na vprašanja. Prispeli so reševalci . Zmerili so pritisk, dali sprej pod jezik in injekcijo. Tedaj pa je tudi že pričel bruhati. Reševalci so mi povedali, da peljejo moža na nevrološki oddelek in naj jim sledim, ker zame ni prostora v vozilu. Kako naj sama vozim, ko pa so tudi meni miselne funkcije odpovedale. Sin pa ni imel vozniškega izpita. Prosila sem soseda za prevoz. Tako sva takoj za reševalci odpeljala tudi midva.

Ko sem prispela na oddelek, je bil Boris že v preiskovalni sobi. Eno oko je bilo normalno odprto, drugo pa se je močno povečalo. Začela so se vprašanja, saj Boris ni bil zmožen odgovarjati. Neprijetno me je prizadelo vprašanje o tabletah zoper visok pritisk. Zdravnici sem povedala, da je pred dvema letoma mož pričel jemati tablete, vendar jih je zaradi slabega počutja opustil. Dobila sem sila odrezav in nevljuden odgovor. »Sedaj ga bo to nejemanje drago stalo.« Že tako nisem vedela, kaj se dogaja, pa še takšen napadalen odgovor sem dobila. Bila sem zbegana in prestrašena, ko mi je zdravnica rekla, da lahko grem domov. Na vprašanje, kaj je mojemu možu, sem dobila odgovor, da ne more nič povedati, dokler ne naredijo preiskav. Lahko pa pokličem čez dve uri in bodo morda že kaj vedeli. O možganski krvavitvi takrat nisem niti sanjala. Saj če se to ne zgodi tebi ali komu bližnjemu, je razumljivo. Ko pa se to zgodi najbližjemu, zboli vsa družina.

Tags:
, ,