Prišla je nenajavljena | CVB Maribor
možganska,kap,cvb,dbmkp,bolezen
15684
post-template-default,single,single-post,postid-15684,single-format-standard,cookies-not-set,qode-quick-links-1.0,ajax_fade,page_not_loaded,,qode_grid_1300,qode_popup_menu_push_text_top,transparent_content,qode-theme-ver-17.2,qode-theme-bridge | shared by vestathemes.com,disabled_footer_bottom,qode_header_in_grid,wpb-js-composer js-comp-ver-5.1.1,vc_responsive

Prišla je nenajavljena

Prišla je nenajavljena

Avtor: Boris Hojnik

Bila je nedelja, snežilo je. Po kosilu smo počivali. Nato sva šla z ženo čistit napadli sneg pred hišo. Po uri čiščenja se spominjam, da sem začel potiskati lopato v krogu. Ko sva končala s čiščenjem, je žena odšla naprej, jaz pa sem hotel zapreti garažna vrata. To je trajalo kar nekaj časa, ker nisem mogel istočasno zapreti obeh kril. Nato sem si šel sezut čevlje, kjer pa me je zaneslo v omaro. Ko me je žena vprašala, kaj ropotam, sem ji odgovoril, da me zanaša, kot da bi bil pijan. Ker sem se slabo počutil, je rekla, naj se uležem. Ne dolgo zatem nisem mogel več vstati. Desna stran me ni več ubogala. Nekako so me uspeli obdržati pri zavesti do prihoda rešilnega vozila z zdravnikom. Spominjam se, da sem dobil injekcijo ter da mi je šlo na bruhanje. Položili so me na nosila, pripeli in odnesli v rešilni avto. Zakaj vse to, kaj se je zgodilo, kaj je narobe z mano, niti nisem vedel. Da mi je počila žila v možganih, da me je možganska kap, vem danes. Ležal sem, peljali so me, odprl sem levo oko in videl ženo in mlajšega sina. Tema.

Za naslednjih 10 ali 14 ali 20 dni se stvari oziroma dogodkov zelo malo spominjam Del v mojem življenju manjka. Kot v daljavi sem slišal glasove, zaznaval nekakšne obrise ljudi, uro na steni… Ne spominjam se, da bi me moji hodili obiskovat, da bi videl zdravniško osebje ali zdravnika, ki bi se ukvarjal z mano. Tudi se ne spominjam, da bi kaj jedel in pil. Dogodki, ki se jih ponovno spominjam, so se začeli s vprašanji: Kje sem? Kdaj bom šel domov? Kaj se je zgodilo? Kdaj bom šel delat? Kateri dan je? Katerega smo? Verjetno so mi povedali, katerega smo, ker se mi je od daleč dozdevalo, da še imam ta teden čas in da bom naslednji teden vse napravil. Ležal sem sam v sobi, nasproti mene je bilo okno. Vidim drevesa in nebo, temo, luč v sobi. Nato obisk domačih, kolegov iz službe. V sobi sem ležal najprej z dvema moškima, nato pa z dvema ženskama. Večinoma sem ležal na hrbtu, kajti desne strani nisem občutil. Noge in roke nisem mogel premikati.

Kako je bilo z malo in veliko potrebo od začetka tudi nisem vedel. Spomnim se, do so mi odstranili kateter in kako bi moral prvič na malo potrebo. Bila mi je sila, da sem se od tega zbudil. Z levo roko sem se prijel za lulčija, desne pa tako nisem mogel premikati. Lahko sem samo s pogledom iskal račko, ki je bila obešena na ograji postelje, in to za hrbtom. Nemočen sem spustil v posteljo. Podobno je bilo pri veliki potrebi. Cel dan me je nekaj tiščalo. Pri obisku sem tudi ženi rekel, da me nekaj tišči. Tako sem zadrževal še cel naslednji dan. Nisem vedel, da bi moral reči za posodo. Problem sem imel tudi ko sem bil žejen. Ob postelji ni bilo nočne omarice, ampak je bila polica nad glavo, kar visoko. Moji so mi prinesli sokove v tetrapaku in jih naložili na polico. Dostikrat jih ponoči nisem mogel doseči. Ker ob postelji ni bilo zvonca, pa tudi nisem vedel, kje leži soba, da bi lahko koga priklical Fizioterapevt je začel z razgibavanjem roke in noge. Potem mi je začel povijati noge ter me za kratek čas posadil na stol. Po nekaj dneh sva začela s prvimi koraki. Vsak dan sva ponavljala vaje, tako da sem začel počasi sam racati. V bolnici mi je zelo nagajal tlak, ki so mi ga merili po štirikrat dnevno. Ko so mi menjali tablete, je bilo nekaj dni v redu, nakar se je ponovno povišal. Ponovna menjava tablet. Doma se mi je s časoma uredil, tako da imam včasih prenizkega. Spodnjega pod 60 in zgornjega tudi pod 90. Malo pred odpustom sem se pogovarjal z zdravnico, ki mi je povedala, kaj je bilo. Zapomnil sem si, da sem imel krvavitev v možganih in da se bom moral izogibati psihičnim in fizičnim naporom.

Po odpustu iz bolnice sem imel kontrolo čez štiri mesec pri nevrologu. Dobil sem recepte ter v lekarni polno vrečko zdravil. Dan pred odpustom je bila pri meni logopedinja. Razgovor z njo je name deloval pomirjujoče. Dogovorila sva se, da bom na štirinajst dni hodil k njej na terapijo. To je trajalo pol leta. Zelo mi je pomagala v teh začetkih, v strahu pred javnostjo. Nisva imela samo razgovorov, temveč mi je dala tudi zadolžitve za doma. Pisal sem, kaj sem počel vsak dan. Pokazala mi je razne vaje za sprostitev, pravilno hojo, telovadne vaje in podobno. Logopedinja me je tudi napotila k kliničnem psihologu. Psihologinja je testirala moje umske sposobnosti. Dogovorila sva se, da bom tudi po testiranju hodil k njej na pogovore, da me bo usmerjala v pozitivno razmišljanje. Takrat je bila to velika stvar, saj je bila ena redkih oseb, s katero sem se lahko sproščeno pogovarjal, ki mi je prisluhnila, čeprav sem v začetku težko povezoval besede v stavke. Nekaterih besed se nisem mogel spomniti.

Pogovarjala sva se o mojem vključevanju v življenje. Pred kratkim sva zaključila terapijo, ker je menila, da sem v redu napredoval. Jaz sem imel te možnosti, drugi imajo drugačne, recimo fizioterapija, zdravilišče ipd. Če se spomnim nazaj, bi moralo (zdravstveno osebje) verjetno vsak dan znova ponavljati oziroma te spominjati na vsakdanja opravila: umivanje zob, opravljanje male in velike potrebe, dnevnih obrokov hrane, kako se je, žeja itd. Vse se mi je zdelo novo, kot da ne bi vedel, kako gre. Ko me je kdo vprašal, ali bom lahko to napravil sam, sem vedno pritrdil, da bom. Mislim, da sploh nisem vedel, ali bom lahko ali ne.

Ne samo jaz, tudi drugi bolniki imajo podobne težave. Težimo k oddaljenosti od nekega dogajanja. Nekdo bi rekel, da silimo v samoto. Jaz bi rekel, da se umikamo konfliktom, pa čeprav najbližji okolici. Dostikrat si mislim, zakaj ni bilo takrat vsega konec. V pogovoru z drugimi bolniki slišim podobno. Sam po sebi vem, da se dostikrat zavem, da sem nekaj drugega rekel, kot sem mislil. Tega je verjetno še več. Zanimivo pa je to, da moji sogovorniki ali poslušalci na to sploh ne reagirajo. Lahko bi me kdo vprašal, kaj sem mislil povedati. Stvari, ki jih ne zanimajo, sploh ne poslušajo.. Nekajkrat sem v takšnih primerih, ko sem kaj govoril, kar utihnil, pa noben ni reagiral na to. Prej včasih je bilo verjetno enako, sedaj pa se je pri meni spremenilo. Manj obremenitve, manj stikov z ljudmi in zato vsako malenkost opazim.

Kaj pogrešam sedaj? Rekel bi, da malenkosti. Odgovore na vprašanja, ki si jih sam ne znam razjasniti. Nimam se na koga obrniti. Sedaj se mogoče že več pogovarjava z ženo. Moje razpoloženje je zelo spreminjajoče. Na neke stvari gledam danes tako, jutri drugače. Enako je pri pisanju tega sestavka. Preveč stvari se mi preletava po mislih in potem ne vem, kaj bi napisal. Ko se pogovarjam in me še kdo kaj vpraša, dosti več povem.

Po odpustu iz bolnice je premalo poskrbljeno za bolnika. K zdravniku sem hodil samo po recepte za zdravila. Na vprašanje, kaj bo z mano, je bil odgovor, da se bo videlo po dveh ali treh letih. Ne vem, kaj se bo videlo, če noben ne ve zate. Ne vem, kateri zdravnik bi spremljal moje stanje (tudi ostalih bolnikov), verjetno nevrolog. Lahko bi bili enkrat ali dvakrat mesečno organizirani skupni pogovori z nevrologom, in to v bolnici takrat, ko je dežuren. Vprašanja, probleme in podobno imamo skoraj vsi enake Pri meni je skoraj stalno prisotna bolečina v desni strani telesa. Posebej izrazita je v rami, v pasu in med gležnjem in kolenom. Včasih pa tudi v vratu in zatilju. Opažam, da je to odvisno tudi od mojega počutja in vremena. Muči me višina in ravnotežje, vid se mi poslabša. Zdravil proti bolečinam ne jemljem več, ker sem jih več kot leto in pol, pa je bilo enako kot sedaj, ko jih ne jemljem.

Zamisel o ustanovitvi društva bolnikov po možganski kapi…V današnjih časih je težko kaj doseči. Malo spremljam dogajanja v parlamentu in okrog njega. Med drugim tudi zdravniško stavko in pogajanja, delitev loterijskih sredstev invalidskim društvom ipd. Zato vidim, zakaj se nič ne zgane v tej smeri. Mi bolniki bi potrebovali nekoga, ki bi nas vsake toliko časa potisnil naprej. Sami se zelo težko. Čeprav sem določene stvari o sebi razčistil, me še vedno zelo hitro zanese v neko nezadovoljno, nerazpoloženje, otožno ali jezno stanje. Če o svojem stanju z nekom govorim, to še ne pomeni, da samo jamram in se smilim sam sebi.

V tem času sem se včlanil v dve društvi, in sicer v Združenje CVB Ljubljana in v Društvo invalidov Maribor. Iz Ljubljane dobim razna obvestila o delu kluba, od začetka sem se kar zanimal o delovanju Združenja, dosti telefoniral, zbiral informacije, bil na srečanju v Laškem in v Ljubljani. Kljub pobudam dolgo ni prišlo do ustanovitve KLUBA v Mariboru. Od samih bolnikov je tudi težko pričakovati neko gonilno silo. Društvo invalidov ima več aktivnosti. Udeležujem se kopanja v Fontani in v Radencih, enkrat mesečno. V maju bo organiziran mini dopust na Hvaru. Poskrbljeno pa je tudi za rekreacijo, izlete in razna srečanja. Sam moraš poskrbeti za obveščenost. Greš na sedež društva in povprašaš, kaj pripravljajo oziroma organizirajo. Še toliko stvari je, ki bi jih želel napisati!.