Nenapovedana spremljevalka | CVB Maribor
možganska,kap,cvb,dbmkp,bolezen
15711
post-template-default,single,single-post,postid-15711,single-format-standard,cookies-not-set,qode-quick-links-1.0,ajax_fade,page_not_loaded,,qode_grid_1300,qode_popup_menu_push_text_top,transparent_content,qode-theme-ver-17.2,qode-theme-bridge | shared by vestathemes.com,disabled_footer_bottom,qode_header_in_grid,wpb-js-composer js-comp-ver-5.1.1,vc_responsive

Nenapovedana spremljevalka

Nenapovedana spremljevalka

Avtor: Katja Trčko

Bil je sončen nedeljski dan v mesecu juniju, leta 2003. Zaključevala sem prvi del dopusta. Ob 19. uri sem začela delat. Prišlo je iznenada. Stala sem za trakom, ko mi je postalo slabo. Vem, da sem rekla: Primite me, padla bom. V tistem trenutku sem že bila na tleh. Pred dnevi sem opazila na levi roki nad zapestjem tri strdke, kar velike. Tisto nedeljo pa jih ni bilo nikjer več. Masirali so me in polivali z vodo, dokler nista prišla pome mož in sosed, ker nisem hotela v bolnišnico. Po treh dneh doma sem padla v komo, takrat me je mož takoj z reševalnim vozilom pospremil v bolnišnico. Bila sem 21 dni v komi. Ko sem se zbudila, so mi povedali, da sem imela možgansko krvavitev in strdke. Po nekaj dneh sem bila zaradi visokega pritiska z nevrološkega oddelka premeščena na kardiološki oddelek, kjer so mi ga poskusili uravnati. Bila sem kar dolgo v bolnici.

Po mesecu in pol sem doživela ponovno kap – možgansko krvavitev. Odpovedale so ni moge in desna roka. Po prihodu domov se je začela zame mučna terapija, saj nisem mogla brez pomoči svojcev na noge. To se je dogajalo več kot pol leta. V tistem času so mi iz delovne organizacije poslali delavsko knjigo. Sprejeli smo jo, ne vedoč, da je to slabo zame. Bila sem na cesti. Brez vseh pravic.

Moje zdravljenje je potekalo zalo počasi. Na IK sem čakala 11 mesecev, tam so me potem upokojiti, a mojih težav še ni bilo konec. Po enem letu in 3 mesecih sem prvič šla v zdravilišče Radenci, kjer so mi veliko pomagali, da hodim sedaj z berglo. Po dveh letih me je na sprehodu ponovno zadela kap in zopet vse “jovo na novo”. In še čez eno leto zopet v decemberskem času, na dan obletnice smrti mojega očeta.

Sedaj veliko treniram hojo, saj bi rada čim prej shodila brez bergle. Vsako drugo leto sem v zdravilišču. Tako minevajo moji dnevi po kapi. V veliko oporo sta mi mož Zlatko in sin Danijel, in se jima iskreno zahvaljujem. Če njiju ne bi bilo, ne vem, kako bi se končalo zame.