Najino leto | CVB Maribor
možganska,kap,cvb,dbmkp,bolezen
15721
post-template-default,single,single-post,postid-15721,single-format-standard,cookies-not-set,qode-quick-links-1.0,ajax_fade,page_not_loaded,,qode_grid_1300,qode_popup_menu_push_text_top,transparent_content,qode-theme-ver-17.2,qode-theme-bridge | shared by vestathemes.com,disabled_footer_bottom,qode_header_in_grid,wpb-js-composer js-comp-ver-5.1.1,vc_responsive

Najino leto

Najino leto

Avtor: Zdenko – Marička Jeranovič

Leto 2008 sem komaj čakala, ker bi se naj moj mož Zdenko upokojil. Jaz sem že pet let doma in sem uživala z vnuki. Prišlo je poletje in pri babici Vandi je mož obnavljal celotno hišo, od strehe do tal. Bližal se je konec avgusta in dogovorila sva se, da bova za cel mesec odšla na morje. 20.08.2008 zjutraj sva pila kavico, si zmerila pritisk in prebirala časopis. Zdenko je rekel, da ne bo odšel delat, ker se ne počuti dobro. Legel je na kavč, jaz pa sem ga vprašala, če bo zajtrkoval. Nič mi ni odgovoril. Šla sem do njega in ga ponovno vprašala, če bo jedel palačinke. Samo pogledal me je. V trenutku me je zmrazilo in čakala sem, še danes ne vem kaj! Naslednji trenutek je padel na tla. Takrat sem vedela, da je to kap. Takoj sem poklicala pomoč. Rešilec je prišel zelo hitro in z njim njegov prijatelj Beno, ki vozi rešilec. Prvo pomoč je dobil doma, potem so ga odpeljali. Nisem vedela, kaj naju čaka, toda začelo se je najino leto, petintrideseto leto zakona in leto preizkušenj.

Takoj za njim smo odšli v bolnico, kjer so povedali, da je imel močno možgansko kap in da bi morali strdek nujno topiti. Strinjali smo se, da je potrebno narediti vse, da bi se stanje izboljšalo. Čakali smo pred intenzivno nego, zelo zelo dolgo. Dr. Tetičkovič je prišel ven in nam sporočil, da se strdek ni stopil in da ne more pomagati. Samo čakamo lahko in upamo. Minilo je devet kritičnih dni, ko smo ga videli samo za dve minuti. Bil je zelo šibak, toda upanje je tlelo. Tako so minevali dnevi, ko se je stanje izboljševalo po pikicah. Nekega dne je dr. Menihova predlagala, da bi pričel z delovno terapijo in bi ga premestila v sobo za predintenzivno nego. Toda moj Zdenek je ostal brez besed in še danes se ne more pogovarjati. Vem, da lahko rehabilitacija traja tudi tri do pet let. Samo volja mora ostati.

Potem sem ga nekega dne zagledala na hodniku, kako je hodil s fizioterapevtom. Vsi smo bili zelo veseli napredka, da se sanje uresničujejo. Vsak dan smo ga obiskovali in mu pripovedovali vse novice. Konec septembra so ga premestili v Sočo v Ljubljani. Tudi jaz sem odšla z njim. Bila sem pri sošolki Giti in sem vsak dan odšla v Sočo. Z zdravniki sem zelo lepo sodelovala, predvsem z logopedinjo. Na žalost je novembra odšla na dopust in sama sva po najboljših močeh nadaljevala učenje. Vsak petek sva odšla domov. Prvi petek je bil zelo naporen, ker imamo v hiši same stopnice, da pridemo do stanovanja. Že zunaj je Zdenko na prvi stopnici padel, a nič hujšega se ni zgodilo. Od takrat smo vsi pazili, tudi ponoči, da se to ne bi več ponovilo. V Soči je bil mesec in pol še na vozičku. Nekega novembrskega dne je začel hoditi s palico, kar je bil ogromen napredek. Decembra sva odšla domov. Za roko je dobil stimulacijski aparat, da se bo gibanje lahko izboljšalo.

Konec decembra sva odšla v zdravilišče Laško. Po vrnitvi sva začela hoditi k logopedinji Branki Prosnik v UKC Maribor. Tudi na delovno terapijo sva šla in v protibolečinsko ambulanto, ker sta ga boleli roka in noga. Nato sva šla v toplice Lendava. Stanje se je izboljšalo, vendar so besede še vedno izgubljene nekje tam … na mostu med levo in desno stranjo glave, zato to pišem jaz. Zelo nama pomagata sin in snaha, ki stanujeta doma. Saj sama vsega ne bi zmogla. Tako je minilo najino leto, ki sva ga preživela zares skupaj in ne samo na dopustu. Sedaj so resnično dovoljene nove sanje, ker je jutri nov dan in bo novo leto.