Možganska kap | CVB Maribor
možganska,kap,cvb,dbmkp,bolezen
15836
post-template-default,single,single-post,postid-15836,single-format-standard,cookies-not-set,qode-quick-links-1.0,ajax_fade,page_not_loaded,,qode_grid_1300,qode_popup_menu_push_text_top,transparent_content,qode-theme-ver-17.2,qode-theme-bridge | shared by vestathemes.com,disabled_footer_bottom,qode_header_in_grid,wpb-js-composer js-comp-ver-5.1.1,vc_responsive

Možganska kap

Možganska kap

Avtor: Matilda Hojnik

8.maj 2008

8.00 zjutraj – Odhod iz Maribora na sestanek predsednikov klubov po možganski kapi v Ljubljano na Inštitut za rehabilitacijo RS Soča.
9.30 – Postanek na Lukovici in odhod na WC. Tukaj sem pri možu opazila močno zanašanje. Omenil je da se počuti čudno pijano.
10.00 – Prišla sva v prostore Soče in sicer tako, da sva se podpirala. Takoj sem zaprosila za pomoč našo Manciko. Moža sva odpeljali v drugo nadstropje do zdravnika. Predložila sem izvid iz leta 2006, kjer je opisana diagnoza prve krvavitve in določene spremembe bolezenskega stanja. Po merjenju krvnega tlaka, sledita dva vpiha Nitrolingual pršila za znižanje pritiska.
Od 10.15 do 10.45 čakanje na terasi, da vidimo če se je znižal pritisk. Ob 10.50 meritve ne pokažejo izboljšanja, zato zdravnik odredi odhod na urgenco KC. Zaprosila sem za reševalno vozilo, saj se mi v takem stanju ni zdelo pametno prevažanje moža z osebnim avtomobilom. Oddelčna sestra, ki je bila navzoča pri pregledu je menila drugače in nama poklicala taksi.
11.10 – Prihod na urgenco KC, kjer so moža sprejeli in izvedli prve preglede ter preiskavo sladkorja in holesterola.
11.30 – Zdravstveni tehnik naju je pripeljal do triažne ambulante nevrologa na Polikliniki. Sestri pove, da je moževo stanje resno in ga naj takoj sprejmejo. Sestra v ambulanti mu je odgovorila, da vsi ki so na hodniku čakajo na obdelavo in bomo morali tudi mi.
15.30 – Sprejem v ordinacijo, kjer smo zaradi moževega slabega počutja vsi že nekoliko histerično reagirali. Zdravnica nas ni hotela poslušati, da je možu potreben CT in postelja. Mož je tarnal samo o izpadu vidnega polja na desnem očesu in tako je odredila preiskavo očesnega ozadja na očesni kliniki. Klicala je na očesno kliniko, kot tudi na nevrološko kliniko. Po preizkavi na očesni kliniki naj bi se ponovno ponovno zglasili v tej ordinaciji na Polikliniki. Z svojim avtomobilom smo poiskali očesno kliniko, kjer je bil mož sprejet v obdelavo. Ves pregled je trajal debelo uro, saj so mu dali tudi kapljice za razširitev zenic. Po končanem pregledu zopet prevoz našega bolnika z našim avtom v Polikliniko.
16.50 – Na vsej Polikliniki so delale samo še čistilke. Končno smo v pritličju našli sestro, ki nam je povedala da moramo na staro nevrološko kliniko, saj je dežurstvo sedaj tam. Bila je tako prijazna, da nam je priskrbela voziček, s katerim smo moža prepeljali z Poliklinike do stare nevrologije.
17.10 – Po pregledu nevrologa je odrejen takojšen pregled na CT. Poklican je bil bolnišnični reševalni prevoz, na kar smo čakali do 18. ure. Seveda so bili tudi tukaj pred nami bolniki.
18.50 – Končan je bil pregled CT. Do 19.30 smo čakali na prevoz nazaj na nevrološki oddelek.
Ves dan je bil potreben za postavitev diagnoze krvavitev v levem predelu, kar sem jaz vedela že ob 10. uri dopoldan, seveda pa nisem zdravnik ampak laik. Tako so moža ob 19.40 hospitalizirali na starem oddelku nevrološke klinike.

9.maj 2008

9.00 zjutraj – S sinom sva prišla pogledat moževo stanje in vprašat ali je možnost prevoza v Maribor. Odgovorili so nama, da je treba počakat do vizite, kar mi je bilo razumljivo.
10.30 – Vizita je zaključena in rečeno nam je bilo, da je moževo stanje dovolj stabilno. Prepeljan mora biti v ležečem stanju. Tudi to se nam je zdelo zelo umestno po krvavitvi.
11.00 – Sestra je klicala reševalni prevoz za Maribor. Čakati bo treba nekje do 14. ure. Z sinom sva bila ves čas ob možu, kadar je bedel. Ko je zaspal sva ga pustila počivati. Jasno mi je bilo, da rabi čim več miru in počitka. Okrog 14. ure se je mož prebudil in pričel vpraševat po prevozu. S sinom sva ga mirila, da je pač dosti prevozov in imamo čas čakati.
14.15 Med pogovorom možu nenadoma izpade govor. V sredini besede ne more več spregovorit, z njega prihajajo samo nerazumni glasovi. Poiščem sestro in jo prosim za pomoč zdravnika. Sestra pride sama z merilcem krvnega tlaka. Ker je tlak zelo visok gre zamenjat merilec, misleč da je v okvari. Seveda tudi drugi merilec pokaže enako, zato prinese tableto za pod jezik in jo da možu. Pet minut po prejemu tablete prične mož siveti, odpovedujejo mišice, občutek imam kot da umira. To so videli tudi drugi pacienti in obiskovalci v sobi in ne samo midva s sinom. Stečem po sestro in zopet zahtevam zdravnika. Po določenem času pride zdravnik, prime moža za roko in ga strese ter komentira. “ja, saj me ne sliši in ne razuem, grem naročit CT” in je odšel.
14.50 – Mož me je samo začudeno pogledal , zenice so se mu razširile in zameglile, z desno roko in glavo se je obrnil v desni zgornji kot in nato ga je v trenutku zvilo in skrčilo v levo. Če me ne bi bilo ob njem, bi v napadu padel na tla. Pozvonila sem, vendar so morali urgirati tudi obiskovalci, preden sem dobila pomoč. Starejši zdravnik mi je zelo sočutno povedal, da ni bil razpok glavne okvarjene žile česar sem se bala, saj do tega trenutka še nisem videla kako deluje EPI napad. Potem smo morali vsi zapustiti sobo, možu so vstavili kanilo in ga odpeljali na CTA.
Po prihodu z CTA sem zahtevala namestitev v intenzivni negi z nadzorom, ali bolniško posteljo bo možu, da bom sama lahko ugotavljala spremembe, kot sem jih do sedaj. Tako je bil prestavljen iz sobe ena, v intenzivno sobo tri.

10.maj 2008

Že v dopoldansekm času sem bila na oddelku in se pozanimala za moževo stanje. Govor se mu je povrnil in svojci smo malo lažje zadihali.

14.00 – Ob obisku v sobi sem videla, da ima mož krvav rokav na pižami. Ko sem ga vprašala kaj je bilo, mi je odgovoril, da ga je ponoči nekaj pikalo in je to potegnil ven in odložil na omarico. Sestre v intenzivni sobi od noči do 14. ure popoldan niso vedele, da si je bolnik iztaknil kanilo, dokler jih nisem opozorila.
Nekako smo se prebijali iz dnev v dan.

15.maj 2008

10.30 – Po viziti smo sedogovorili za prevoz moža v Maribor. Želela sem se peljati ob njem v reševalnem avtomobilu, vendar mi je sestra, ki je klicala za prevoz zagotovila, da bo imel spremstvo zdravniškega tehnika in bo ležal. Tako zame ne bo prostora in naj se odpeljem naprej domov. Ker je bila na oddelku prisotna MRSA, smo se ves teden morali razkuževati in nositi zaščitna oblačila. Ravno ta dan pa so imeli razkuževanje in so vse bolnike iz intenzivne sobe premestili v druge oddelke. Moža, ki je čakal na prevoz v Maribor pa so pustili na postelji na hodniku med sobami. Po zagotovilu sestre, da bo vse v redu z možem sem se odpeljala priti Mariboru.
16.00 – Mož potuje proti Mariboru.
18.00 – Voznik pripelje moža na oddelek mariborske nevrologije, kjer sem ga že pričakovala. Vozniku se je zelo mudilo, zato je moža hitro odložil in odšel. Vprašala sem moža ali ga je pot tako utrudila, saj mi je deloval zalo zmedeno. Povedal mi je, da se je vozil iz Ljubljane SEDE.
Bil je v takšnem stanju, da ga nisem hotela več razburjati in ga nisem spraševala podrobnosti. Sledil je šok, ko me je zdravnik ki je sprejemal moža vprašal, zakaj dobiva zdravila proti EPI napadom. Povedala sem mu potek dogajanj v Ljubljani. Vendar v popisu bolezni, ki je prispel iz Ljubljane izpad govora kot tudi EPI napad ni bil niti omenjen.

4.junij 2008

Naj končam mojo izpoved. Čez štiri dni bo pretekel en mesec, odkar je moj mož preživel krvavitev. Zadnji posnetki CT še vedno kažejo oteklino. Ker mi nihče ne razloži od česa je nastala takšna oteklina domnevam, da sta glavna vzroka prepozno ukrepanje zdravnikov v Ljubljani ob nastanku poškodbe kot tudi nestrokoven prevoz v sedečem položaju bolnika iz Ljubljane v Maribor.
Sem samo žena bolnika po preživeli drugi možganski krvavitvi. Vendar pa mislim, da ljubezen do bljižnjega in skupno življenje odtehta marsikatero strokovno mnenje in pregled, če bi nam stroka le prisluhnila. Ne vem, morda pa je z menoj kaj narobe, ko tako razmišljam?

Tags:
, ,