Moja zgodba | CVB Maribor
možganska,kap,cvb,dbmkp,bolezen
15692
post-template-default,single,single-post,postid-15692,single-format-standard,cookies-not-set,qode-quick-links-1.0,ajax_fade,page_not_loaded,,qode_grid_1300,qode_popup_menu_push_text_top,transparent_content,qode-theme-ver-17.2,qode-theme-bridge | shared by vestathemes.com,disabled_footer_bottom,qode_header_in_grid,wpb-js-composer js-comp-ver-5.1.1,vc_responsive

Moja zgodba

Moja zgodba

Avtor: Anton Inkret

V petek, 13. 5. 2011, sem zjutraj odpeljal ženo v službo. Potem sem se odpravil na vikend in postoril, kar je bilo treba. Popoldan se mi je pridružila še žena. Zvečer sva se odpravila domov, kajti naslednji dan bi bilo treba zgodaj vstati in se odpraviti na letališče Jožeta Pučnika na Brnik. Malo sva še gledala televizijo, ko me je pri levem očesu nekaj zasrbelo. Ko sem se želel popraskati, mi je leva roka nekontrolirano padla preko rame. Ob tem občutku sem še v šali ženi rekel, da me je kap. Sprva se je nasmejala in mi rekla, kaj se šalim s takimi stvarmi. Ko sem ji rekel, naj mi pomaga, da sedem na rob postelje, je bilo že bolj resno. V tistem trenutku pa sem od možganov po celi levi strani dobil občutek, kot da me je kdo polil s tankim curkom vode vse do prstov na nogi. Od tistega trenutka je postala leva stran telesa popolnoma mrtva.

Žena je takoj poklicala 112 in že po 15 minutah so bili reševalci pri nas in me odpeljali na klinični center Maribor – nevrološki oddelek. Od tam so me po obveznih formalnostih odpeljali na CT preiskavo in ugotovili močno možgansko krvavitev. Potem so me odpeljali na intenzivni oddelek na zdravljenje. Čez nekaj dni so me premestili na pol intenzivni oddelek. Po treh mučnih tednih mi je fizioterapevt dejal: “Jutri pa poskusiva na noge.” Priznam, da sem bil po eni strani zelo vesel po drugi pa me je bilo strah, kajti bil sem zelo nestabilen. V začetku je bilo zelo mučno, a z voljo in s pomočjo usposobljenega fizioterapevta Mateja in delovne terapevtke Dušanke sem iz dneva v dan napredoval. Po petih tednih sem bil pripravljen za domov.

Mislim, da mi je prihod domov še dodatno dal voljo do življenja. Sedaj že počasi napredujem in tudi vozim avtomobil. Z ženo sva se včlanila v Društvo bolnikov po možganski kapi Podravja Maribor, v katerem so krasni ljudje (sotrpini). Ob tej priložnosti bi se prisrčno zahvalil celotnemu medicinskemu osebju nevrološkega oddelka, kakor tudi mojim prijateljem in vikend sosedoma – Ani in Branku za nesebično pomoč. Največja zahvala pa gre seveda ženi, ki me je in me še bodri in tudi razvaja. Še enkrat hvala vsem.