Moja zgodba | CVB Maribor
možganska,kap,cvb,dbmkp,bolezen
15725
post-template-default,single,single-post,postid-15725,single-format-standard,cookies-not-set,qode-quick-links-1.0,ajax_fade,page_not_loaded,,qode_grid_1300,qode_popup_menu_push_text_top,transparent_content,qode-theme-ver-17.2,qode-theme-bridge | shared by vestathemes.com,disabled_footer_bottom,qode_header_in_grid,wpb-js-composer js-comp-ver-5.1.1,vc_responsive

Moja zgodba

Moja zgodba

Avtor: Tonejc Jože

Bilo je avgustovsko jutro. Ženo sem pospremil do vrat in ko se je odpeljala sem zaprl ograjo. Nato je čez nekaj časa, hišo zapustila tudi hčerka. V hiši sva ostala sama z našim psom Barunom. Čas, ko sem ostal sam doma mi je vedno počasi tekel. Komaj sem že čakal, da se tudi žena upokoji in bova skupaj preživljala dneve. Že nekaj tednov sem ponoči slabo spal, po telesu sem čutil mravljince, v levi roki sem jih občutil še posebej intenzivno. Vstajal sem in z roko telovadil, ko se je stanje umirilo se spet legel v posteljo. Niti slučajno nisem pomislil, da so to bili prvi znaki prihajajoče bolezni.

In tistega dne, ko sem spet ostal sam, sem sedel v jedilnici za mizo in premišljeval kaj bi počel. Odločil sem se, da grem na vrt, ko sem šel okrog hiše sem nenadoma padel. Komaj sem se postavil na noge. Leve strani telesa sploh nisem imel pod nadzorom, roke sploh nisem čutil. Komaj sem se zvlekel v hišo, od takrat se spomnim samo še to, da je žena prišla domov, me našla na tleh in me zaskrbljena spraševala kaj je narobe. Spravila me je na posteljo in takoj poklicala dežurnega zdravnika. Ta je bil zelo kmalu pri nas doma. Takoj po opravljenem pregledu je naročil, da pokličejo rešilca. Postavil je diagnozo kap. Prišel je rešilec in z njim dva prijazna reševalca, ki sta me odnesla v rešilni avto. Po končani vožnji sem pristal na nevrološkem oddelku, kjer me je sprejel dr. Božič. Bil sem popolnoma nepokreten, imel sem hude bolečine v glavi, bil sem v celoti odvisen od pomoči drugih in začela se je moja trnova pot.

Bolezen je prišla kot strela iz jasnega, zapuščala me je po polževo. V bolnišnici sem bil dva meseca in nato še štirinajst dni v zdravilišču Laško. Ves čas zdravljenja me je spremljala žena in moje tri hčerke so bile dnevno pri meni na obisku. Bilo je obdobje, ko sem bil čisto obupan, nisem mogel jesti, se premikati, govoriti, imel sem neznosne bolečine v glavi, najraje bi kar odšel iz tega sveta. Mnogi, moja družina, sorodniki, prijatelji so me obiskali, govorili so naj se potrudim, vztrajam, se postavim spet na noge in sem poskusil, začel… Pot je bila zahtevna, žalostna, boleča, naporna, težka, ob prvih uspehih pa vesela, ponosna, zadovoljna in motivirana. S kratkimi koraki sem iz dneva v dan napredoval. Uspel sem z svojo močno voljo, veliko podporo mojih najbližjih žene in hčera, osebja v bolnici in zdravilišču ter sosede Erne, ki se je zdravila v sosednji sobi in mi je vedno, ko sva se srečala na hodniku s prijaznimi besedami vlivala novih moči, bila je moja sotrpinka.

Danes hodim sam, bolj počasi, a sem na to zelo ponosen. Leva roka pa je ostala brez funkcije, samo visi ob meni. Prste s težavo pokrčim, tu in tam mi uspe narediti pest. Na nek način sem se sprijaznil z boleznijo in jo sprejel. Na življenje sedaj gledam drugače. Postal sem bolj odprt in kdaj pa kdaj preizkusim tudi kaj drugega, novega. Z ženo sva se včlanila v klub, kjer se druživa z prijaznimi ljudmi, hodiva na kopanje, izlete, v zdravilišča in tudi na morje. Biti zdrav je največje bogastvo v življenju, skrbno pazite nase in na svoje zdravje !