Moja pot trpljenja, strahu in upanja | CVB Maribor
možganska,kap,cvb,dbmkp,bolezen
15743
post-template-default,single,single-post,postid-15743,single-format-standard,cookies-not-set,qode-quick-links-1.0,ajax_fade,page_not_loaded,,qode_grid_1300,qode_popup_menu_push_text_top,transparent_content,qode-theme-ver-17.2,qode-theme-bridge | shared by vestathemes.com,disabled_footer_bottom,qode_header_in_grid,wpb-js-composer js-comp-ver-5.1.1,vc_responsive

Moja pot trpljenja, strahu in upanja

Moja pot trpljenja, strahu in upanja

Avtor: Anica Štern

Najina pot trpljenja strahu in upanja traja že 4 in pol leta. Bilo je 24. marca 2006. V gozdu smo spravljali les za ostrešje nove hiše. Moj mož je bil vesel, skoraj preveč, ker nama je želel zgraditi majhno hišico. Ponoči pa mu je postalo slabo, zelo težko je dihal, tako da sem ga morala v jutranjih urah odpeljati v bolnico. Sprejeli so ga na kardiološki oddelek in mu pomagali – stanje se je izboljšalo.

Po pregledu srca z ultrazvokom so ugotovili okvare zaklopk in da bo potrebna operacija. Mož je bil šokiran in prestrašen in zdravnico je prosil za nekaj dni odloga, da se pogovori s svojci. Vendar je ta zahtevala, da se mora takoj odločiti, da ima pred sabo le še leto in pol življenja. Omenila mu je tudi, da ima še vse druge bolezni in da bo po operaciji mogoče živel še samo 4 leta. Ko sva prišli s hčerko na obisk, nama je ves žalosten povedal, kako je z njim. Skušala sem ga potolažiti in pregovoriti, tako da se je odločil, da bo na operacijo pristal.

Dne 29.03. 2006 pa me je okrog polnoči prebudil telefon. Še v snu sem slišala naslednje besede: “Vašega moža je kap, jutri ga najdete na nevrološkem oddelku.” Takrat se je zame sesul svet in začela se je trnova pot zdravljenja. Zaradi strdka v možganih je moževa desna polovica telesa ohromela. V bolnici je ostal 2 meseca. Pri odpustu mi zdravniki niso dali dosti upanja na izboljšanje, jaz pa sem se kljub temu borila naprej. S pomočjo gospe, ki se ukvarja s takšnimi bolniki, je začel hoditi, govoriti in se zavedati svojega stanja.

Leta 2007 je bil uspešno operirian na srčnih zaklopkah. Potem je bil napoten na rehabilitacijo v Sočo, kjer se je naučil znajti v skladu s svojimi sposobnostmi. Naenkrat pa so se pojavili epileptični napadi in to skoraj vsak mesec. Zgubila sva tudi skoraj vse prijatelje razen redkih. V društvo CVB naju je vključil Stanko Oder, ki je Ivana večkrat obiskal. Društvo CVB je vsako leto organiziralo razne dogodke, katerih se je Ivan zelo rad udeležil.

Potem je želel, da se nadaljuje z gradnjo hiše, kar me je zelo obremenilo. Proti koncu leta 2009 sva se že preselila v novo hišo, prirejeno njegovim potrebam. Bil je izredno vesel in večkrat je izjavil, da se v novi hiši počuti odlično. V nedeljo 22. novembra 2009 pa se mu je ustavilo srce. Če ne bi bilo hčerke in zeta, ki sta mu nudila prvo pomoč do prihoda reševalcev, bi takrat umrl. Ponovno je bil sprejet v bolnico na kardiološki oddelek, kjer so mu po številnih zapletih nazadnje vgradili defibrilator. Zahvaliti se moram vsem srčnim kirurgom, ki so se trudili do skranjnosti, da je moj mož ponovno stopil v življenje.