Moja kapniška zgodba | CVB Maribor
možganska,kap,cvb,dbmkp,bolezen
15741
post-template-default,single,single-post,postid-15741,single-format-standard,cookies-not-set,qode-quick-links-1.0,ajax_fade,page_not_loaded,,qode_grid_1300,qode_popup_menu_push_text_top,transparent_content,qode-theme-ver-17.2,qode-theme-bridge | shared by vestathemes.com,disabled_footer_bottom,qode_header_in_grid,wpb-js-composer js-comp-ver-5.1.1,vc_responsive

Moja kapniška zgodba

Moja kapniška zgodba

Avtor: Branko Sitar

Bilo je 15. novembra 2005. Sedel sem v delavnici in prebiral Večer. Čakal sem prijatelja, ki sem mu obljubil pomoč pri menjavi hidro postaje. Vedno, ko sem pogledal proti vratom, sem videl spodnji del slike temen, zgornji pa svetel, pol pol. Malo sem stresel z glavo in naprej bral časopis, saj je tako bilo že prejšnji dan. Kasneje sem prebral v neki medicinski knjigi, da je bila to napoved možganske kapi.

Ko je prijatelj prišel, sva se odpeljala na delovno mesto. Dokler sem delal z desnico, je bilo vse v redu, ko pa sem hotel delati z levico, mi je vse padlo iz roke. Malo sem sedel, ker se nisem dobro počutil. Prijatelj mi je rekel, da nekaj ni v redu z mano, saj sem zelo rdeč. Želel je poklicati rešilnega, da ni kakšna kap. Hotel sem domov in ga bova od tam poklicala. Na srečo je bil doma zet, ki je obvestil v službo ženo in hčer. Rešilni je prispel hitro. Zmerili so mi pritisk, ki je bil začuda čisto normalen, a so me vseeno s sireno odpeljali v bolnico. Tja sta že prišli tudi žena in hči, tako da mi je bilo malo lažje pri vsem tem postopku. Odpeljali so me v sobo in mi dodelili posteljo.V trebuh sem dobil neko pekočo injekcijo. Proti večeru je prišel dr. Flisar in mi povedal, da sem doživel možgansko kap in da moram sedaj najmanj tri tedne počivati. Ni mi bilo vse jasno in sem rekel, da to lahko tudi doma. Hotel sem celo pobegniti, a me je zalotila sestra in za kazen sem bil tri dni privezan na posteljo. Že tako se nisem mogel v redu obrniti v postelji, zdaj pa še to. Pa je tudi to minilo.

Kap me je prizadela po levi strani, najbolj roko, ki še zdaj po petih letih ni dobra. Minili so trije tedni in vprašali so me, če bi šel iz bolnice kar v zdravilišče. Seveda sem bil takoj za to in tudi moja družina. Odobrili so mi 14 dni Dobrne. Zadnji teden v bolnici so me poslali že na fizioterapijo. Tu so me za začetek res “porihtali” in hvaležen sem terapevtkam. Najmanjša med njimi me je deda s 95 kg postavila na noge in me naučila prvih korakov z berglo, vstajanja s stola in še marsičesa.

V zdravilišče so me peljali z rešilnim. Pred mano je tja že prispel sobolnik iz bolnice, tako da sva bila spet skupaj v sobi. Zadeva se je začela resno. Za vsak dan urnik terapij in vaj, tako da so bili dnevi delavno zasedeni, kar se je pri zdravju tudi poznalo. Osebje je bilo zelo prijazno in na vsakem koraku so mi pomagali. Takoj po novem letu sem se po dolgem času vrnil domov. Kako pa zdaj naprej? Doma so mi seveda v polni meri vsi pomagali. Ampak žena in hči sta morali vsak dan v službo. Moral sem se čim bolj osamosvojiti, kar mi je s trmo tudi uspelo. Enkrat sem uro in pol zapiral zadrgo na jopici, ampak sem uspel.

Ponovno sem dobil terapije v UKC Maribor. Tu so zame najboljše terapevtke in zelo sem jim hvaležen, ker so ogromno naredile zame. Res obvladajo svoj posel. Sedaj zelo dosti hodim, delam vaje in poskušam biti čimbolj samostojen. Doma lahko že opravljam razna težja dela. Lahko pokosim travo, delno sčistim sneg. Za nekatera dela sem si moral kupiti namenska orodja, npr. električno frezo za vrt, dolge škarje, da lahko obrezujem drevje, ker na lestev ne morem. Enkrat sem poskusil, pa nisem mogel več dol, dokler mi niso pomagali. Tudi v delavnici doma mi že počasi kaj gre. Naredil sem si čisto mali primež, ki ga dam na pisalno mizo, da lahko kaj malega primem, ker z levo roko ne gre.

S CVB klubom me je seznanila naša terapevtka Zvezdana. Spoznal sem nove prijatelje in sotrpine z enako boleznijo, tako da se marsikaj lahko pogovorimo. Imamo razne interesne dejavnosti. Od začetka sem v skupini Rokice, kjer izdelamo marsikaj. Bil sem tudi v likovni skupini, ki je žal nehala delovati. Ampak jaz še vztrajam in doma dosti slikam. To sem rad delal že v mladosti, nisem pa se nikoli v to poglobil. S tem si krajšam čas in se neverjetno sprostim. Ko sedem za platno, pozabim na vse. Naredil sem že malo kolekcijo. Najbolj pa so mi všeč besede dr. Tetičkoviča, in sicer “ kapljica za kapljico razbije skalo”. Mislim, da te besede za nas kapnike še kako dosti pomenijo.