Minila so tri leta | CVB Maribor
možganska,kap,cvb,dbmkp,bolezen
15682
post-template-default,single,single-post,postid-15682,single-format-standard,cookies-not-set,qode-quick-links-1.0,ajax_fade,page_not_loaded,,qode_grid_1300,qode_popup_menu_push_text_top,transparent_content,qode-theme-ver-17.2,qode-theme-bridge | shared by vestathemes.com,disabled_footer_bottom,qode_header_in_grid,wpb-js-composer js-comp-ver-5.1.1,vc_responsive

Minila so tri leta

Minila so tri leta

Avtor: Marija Bolčina– Mojca

Danes sem se odločila, da opišem, kaj vse doživljam po teh treh letih. Stanje bolezni se je le malo izboljšalo, še vedno imam prizadeto desno roko in nogo. Čeprav mi nekateri moji sotrpini pravijo, naj več gibam in telovadim, pa bo stanje boljše, ne verjamem. Vse to pridno opravljam, napredka pa vidnega ni. Prišla sem do spoznanja, da bo bolje le s postopoma rednim vzdrževanjem kondicije, posledice možganske kapi pa bodo vidne.

Želela bi opisati nekaj stvari, ki jih šele zdaj pogrešam. Želim si plavanja, plesanja in nemotenega gibanja, tako bi hitreje tudi shujšala. Manjka mi toplina pogovorov v dvoje in vožnje ter izleti, ki sem jih včasih tudi doživljala. Dopust, ki ga lahko nemoteno preživim le v zdraviliščih, mi postaja obremenjujoč, saj sem bila navajena te preživljati tudi izven domovine, kar mi je danes oteženo. Imela sem mnogo načrtov, kaj vse bi si ogledala – od Avstralije do nekaterih evropskih mest in pokrajin. Ostala je le ŽELJA.

Vse to si tudi zdravi ne morejo privoščiti, toda pri delu in z delom, ki sem ga opravljala, sem za vse prikrajšana, usoda se je poigrala, bolezen je opravila svoje.

Kljub temu sem ostala optimist in vem, da bom srečala tudi jaz sorodno dušo ter si bova skupaj lepšala te prizadete ure svojega preostalega življenja. Lepo je rečeno: UPAJ DANES ZA JUTRI.