Lidjina zgodba | CVB Maribor
možganska,kap,cvb,dbmkp,bolezen
15731
post-template-default,single,single-post,postid-15731,single-format-standard,cookies-not-set,qode-quick-links-1.0,ajax_fade,page_not_loaded,,qode_grid_1300,qode_popup_menu_push_text_top,transparent_content,qode-theme-ver-17.2,qode-theme-bridge | shared by vestathemes.com,disabled_footer_bottom,qode_header_in_grid,wpb-js-composer js-comp-ver-5.1.1,vc_responsive

Lidjina zgodba

Lidjina zgodba

Avtor: Lidija Ficko

Zgodilo se je pred sedemnajstimi leti. Mrzlega zimskega dne v januarju leta 1993 sem prispela v mariborsko bolnišnico na operacijo. Čeprav nisem mogla vedeti, da mi bo ta za vselej spremenila tok življenja, so me kar nekaj dni pred odhodom v bolnišnico obletavale zle slutnje. Tudi moji domači niso bili najbolj navdušeni, da sem se odločila za operativni poseg. V bolnišnico me je peljal brat. Večkrat se pogovarjava o njegovih besedah, s katerimi me je poskušal prepričati, da operacijo prestavim na pomlad. Vedel je, da fizično nisem bila v najboljši kondiciji, saj sem bila kadilka, pa tudi moja telesna teža je bila prevelika. Res sem takrat nezdravo živela.

Med operacijo sem doživela embolijo in krvni strdek mi je poškodoval levi del možganov. Padla sem v komo. Za moje starše, brata in moža je bil to seveda pravi šok. Še posebej je trpela mama, ki je bila sama težak srčni bolnik. Čeprav je bila zelo bolna in bi se zaradi svoje bolezni morala posvečati predvsem sebi, je požrtvovalno vsak dan prihajala k meni v bolnišnico, se pogovarjala z mano in me skušala obuditi k zavesti. Krvni strdek je naredil pravo opustošenje in mi uničil center za govor, pa tudi moj spomin je bil zelo prizadet. Iz kome sem se zbudila čez dva tedna in ko sem ugotovila, da ne obvladujem svojega telesa, sem pričela jokati. Samo jokala sem, čeprav so me vsi tolažili, od zdravnikov, medicinskih sester in terapevtov do mojih domačih. Osebje v bolnišnici je bilo zelo prijazno in se je ves čas trudilo, da bi se mi zdravstveno stanje začelo izboljševati. Vsi pa smo zelo hitro ugotovili, da zdravje nikoli več ne bo takšno kot pred operacijo.

V bolnišnici sem ostala štiri mesece, do aprila 1993, nato pa sem v maju odšla v rehabilitacijski center Soča v Ljubljani, kjer sem ostala tri mesece. Ponovno sem začela s poukom hoje, pisanja, govora, saj me je nesreča pahnila na nivo enoletnega otroka. V sklopu rehabilitacije sem zopet začela hoditi, čeprav s težavo, saj imam levo polovico telesa paralizirano. Naučila pa sem se tudi pisati in govoriti, a še vedno imam pri govoru veliko težav, še posebej, če sem razburjena. Tudi rehabilitacije v zdraviliščih Laško in v Šmarjeških Toplicah so mi zelo pomagale pri ohranjanju nivoja zdravja, predvsem gibalnih sposobnosti.

Da bi bila nesreča še večja, me je med boleznijo zapustil tudi mož. Tako sem se v ločitvenem postopku štiri leta borila za svoje stanovanjske in ostale pravice, ki so mi kot delovnemu invalidu I. kategorije zaradi posledic cerebrovaskularne bolezni pripadale. Priznana mi je bila invalidnost v višini 100% telesne okvare. Bivši mož se je dolgo časa izogibal plačevanju preživnine v mesečni višini 100€ in šele pred kratkim sem z bratovo pomočjo preko sodišča dosegla njeno izplačevanje.

Ne glede na vse tegobe, ki so me prizadele, danes z optimizmom gledam naprej. Najbolj se veselim srečanja s svojimi prijateljicami in prijatelji v našem kljubu bolnikov po možganski kapi, ki združuje vse ljudi dobre volje z enakimi zdravstvenimi težavami, kot jih imam tudi sama. V klubu se pogovarjamo o svojih težavah, hodimo na izlete, v kopališča, izmenjujemo svoje življenjske izkušnje. Kljub bridkim življenjskim usodam, ki so nas prizadele, se veselimo vsake prijetne ure, ki jo preživimo skupaj.