Kovinski zvok | CVB Maribor
možganska,kap,cvb,dbmkp,bolezen
15717
post-template-default,single,single-post,postid-15717,single-format-standard,cookies-not-set,qode-quick-links-1.0,ajax_fade,page_not_loaded,,qode_grid_1300,qode_popup_menu_push_text_top,transparent_content,qode-theme-ver-17.2,qode-theme-bridge | shared by vestathemes.com,disabled_footer_bottom,qode_header_in_grid,wpb-js-composer js-comp-ver-5.1.1,vc_responsive

Kovinski zvok

Kovinski zvok

Avtor: Mirko Horvat

Marca 1998. leta sem prvič občutil, da se tudi meni lahko nekaj zgodi. Saj so bila opozorila že prej, a jih nisem jemal resno. Tudi visokega krvnega pritiska nisem zdravil.

Že v petek zvečer sem prišel zelo utrujen, s hudim glavobolom domov. Hrana mi ni dišala in ko sem se ulegel, nisem mogel držati časopisa. Čez noč je bilo malo bolje. V ponedeljek (16.3.) smo po sestanku želeli proslaviti moje državno kulturniško priznanje. Ko sem odpiral steklenico, sem zaslišal kovinski zvok v glavi in po levi strani telesa so mi šli mravljinci. Sesedel sem se in mislil, da bo dobro. A vseeno so kolegice takoj poklicale rešilca in v nekaj minutah sem bil v bolnici na nevrologiji.

Vstavili so mi kateter ter poslali na CT, ki je pokazal izrazito zožitev žile v možganih in ishemične lezije, torej strdke. Drugič me je udarilo še močneje nekaj dni kasneje, ko so bile prizadete tudi vse kognitivne funkcije – vid, govor, sluh, voh, požiranje … Spet nekaj dni kasneje še tretjič, zopet leva in še desna stran. Četrtič ne bi preživel, so rekli zdravniki, saj sem imel možgane od udarov strdkov že preluknjane kot švicarski sir, kakor je pokazala MR. 1% možnosti preživetja so mi nakazali, če bi žena privolila v poseg, jaz tako nisem bil sposoben odločati. 28. aprila so opravili dilatacijo žile in strdke potisnili v žilno steno. Tega baje do tedaj še v možganih niso poskušali. In uspelo je. Do junija so počasi odstranjevali vse cevke in pričeli s fizioterapijo. 18. avgusta, torej po petih mesecih, so me iz mariborske bilnice prepeljali v Sočo, kjer sem bil še nadaljnje 3 mesece. Tu sem z optimizmom in vztrajnostjo dosegel, da sem sorazmerno samostojen – v začudenje zdravnikov v Mariboru. Od tam pa še v zdravilišče Laško in za božič sem bil končno doma.

Medtem je žena prilagodila stanovanje za voziček in oprijemala za večjo varnost. Po še nekaj terapijah v zdraviliščih (Topolšica, Laško, še 2x Soča) sem se odločil, da ne bom več tožil in da bom s sprejetostjo stanja skušal čim bolje preživeti še ostanek svojega življenja. Pri tem pa mi mnogo pomagajo moji domači, posebno žena. Ker imam veliko časa, se ukvarjam s svojim konjičkom slikanjem, z reševanjem križank in gledanjem TV. Vsega tega ne bi nikoli počel, če bi še delal.