Kako se je začelo | CVB Maribor
možganska,kap,cvb,dbmkp,bolezen
15719
post-template-default,single,single-post,postid-15719,single-format-standard,cookies-not-set,qode-quick-links-1.0,ajax_fade,page_not_loaded,,qode_grid_1300,qode_popup_menu_push_text_top,transparent_content,qode-theme-ver-17.2,qode-theme-bridge | shared by vestathemes.com,disabled_footer_bottom,qode_header_in_grid,wpb-js-composer js-comp-ver-5.1.1,vc_responsive

Kako se je začelo

Kako se je začelo

Avtor: Jelka Muhič

Zgodilo se je 2. oktobra 2003. leta. Bil je čas kosila, zato sem šla jest. Po njem sem odnesla posodo do pomivalnega korita in jo začela umivati. Zaslišala sem močan šum in ker je tekla voda, nisem vedela, od kod prihaja. Zaprla sem pipo in ugotovila, da se to dogaja v moji glavi. Ko je šum prenehal, sem čutila neko čudno topo bolečino v glavi in ugotovila, da me noge ne držijo več. Bila sem na tleh. V tem trenutku sem vedela, da moram priti do telefona, kar pa ni bilo lahko, saj je bil oddaljen nekaj metrov. Brez razmišljanja sem začela plaziti proti mizici, na kateri je bil telefon. Poklicala sem Anico, tako je sorodnici ime, in ji povedala, da je nekaj hudo narobe z mano. Prosila sem jo, naj pride do mene. Začela sem močno bruhati in kar nekam v desno me je vleklo, nisem se mogla več premakniti.

Anica je poklicala moža, mož pa rešilca. Kmalu so bili pri meni, izmerili so mi pritisk, ki pa je bil 100/80. Hoteli so me postaviti na noge in ugotovili so, da nimam ravnotežja. Kar kmalu sem bila v bolnici na urgenci, zdravnica mi je naredila EKG in še enkrat izmerila pritisk, potem so se umaknili v sosednji prostor. Sama sem bila, kaki dve uri nikogar ni bilo blizu. Mislila sem, da so pozabili name. Po dolgem času so me odpeljali na nevrološki oddelek, kjer me je sprejel zdravnik. Pri pregledu je ugotovil, da nimam ravnotežja, da težje govorim in da desna roka ni v redu. Dobila sem infuzijo in od utrujenosti zaspala.

Moje kalvarije še ni bilo konec. Poslali so me na oddelek za nos ušesa in grlo. Ker je zdravnik operiral, sem čakala v ordinaciji nanje skoraj celo uro, in to čisto sama. Bilo mi je slabo in bila sem že čisto izčrpana, končno sem prišla na vrsto. Odločil se je, da me obdržijo na oddelku. V bolnico sem prišla ob 14.30, v posteljo na oddelku pa ob 21.45. Ker drugi dan ni bilo nič boljše, so me komaj popoldne – v času obiskov – odpeljali na CT. Na tem oddelku sem se počutila grozno, dobila sem kosilo na omarico, pa kaj mi je koristilo, če se sama nisem mogla premakniti in niti jesti, pomagal pa mi ni nihče. Šele naslednji dan mi je zdravnik povedal, da sem imela možgansko kap in da me bodo preselili nazaj na nevrologijo.

Tu so me sestre zelo lepo sprejele in njihovo pomoč sem imela vsak trenutek. Po treh tednih sem zapustila bolnišnico. Še en teden me je rešilni avto vsak dan vozil v bolnico na delovno terapijo, nato sem odšla v zdravilišče Dobrna. Tu so mi dosti pomagali in domov sem prišla kar dosti boljša. Doma sem veliko vadila z roko in hodila, postala sem samostojna, a ostal je nepopisen strah. Zapirala sem se v hišo in vase, dokler nisem zvedela za klub CVB in se včlanila vanj.V klubu so me lepo sprejeli, premagala sem strah in dobila zopet samozavest. Življenje se mi je spremenilo na boljše. V klubu se dobro počutim, saj smo vsi kot ena velika družina.