Čas potem | CVB Maribor
možganska,kap,cvb,dbmkp,bolezen
15695
post-template-default,single,single-post,postid-15695,single-format-standard,cookies-not-set,qode-quick-links-1.0,ajax_fade,page_not_loaded,,qode_grid_1300,qode_popup_menu_push_text_top,transparent_content,qode-theme-ver-17.2,qode-theme-bridge | shared by vestathemes.com,disabled_footer_bottom,qode_header_in_grid,wpb-js-composer js-comp-ver-5.1.1,vc_responsive

Čas potem

Čas potem

Avtor: Marija Bolčina– Mojca

Minili sta dobri dve leti odkar sem preživela možgansko kap. Zapustila sem bolnico in se po terapiji v Soči vrnila domov. Sama sem se morala soočiti s problemi, brez pomoči svojcev ali sorodnikov. Svoje življenje si urejam samostojno in sama, kolikor zmorem. Pogrešam vožnje z avtomobilom in s tem povezane mnoge izlete, druženje z znanci in prijatelji, ki so me pozabili. Taka pač je usoda nas, ki smo v določenem trenutku postali za vse zdrave nekoliko moteči in jih obremenjujemo pri njihovem za njih brezskrbnem življenju.

Ker sem trmasta, sem se s tem sprijaznila in živim, kakor mi situacija po tej bolezni omogoča. Nerealno je pričakovati, da se mi bo stanje izboljšalo po takem kratkem času. Pomagam si, kolikor mi omogočajo razne terapije v okviru uslug zdravstva in po možnostih samofinansiranja. Zavedam se, da naša družba nima dovolj denarnih sredstev, zato se moje stanje ne bo popravilo samo od sebe brez učenja spretnosti v vsakdanjem življenju. Gibanje je življenje, tega se zavedam, zato obstaja volja, ki me včasih izda. Že naslednji trenutek si pripovedujem, da moram naprej. Z voljo bom dosegla pravo pot, čeprav se zdi včasih, od časa do časa, da je to nemogoče. Dovolj je bilo pesimizma, še se bom oglasila s pisanjem, le začetek je bil, da sem premagala tremo in občutek, da ne bom zmogla pisanja.Pišem z levo roko na računalnik, opravilo mi gre počasneje kot včasih.

V našem mariborskem klubu, katerega članica sem postala, imamo organizirane vaje v centru Fontana. Za nas skrbi terapevtka, ki nas razgibava s telovadbo na prostem in nato v vodi. Vaje so prirejene glede prizadetosti vsakega posameznika. Vaje so zame zelo vzpodbudne, ker se izvajajo skupinsko in v druženju z bolniki. Razgibavanje mi gre težje, toda ne bom obupala, ker kljub temu vidim rahel napredek. Ob druženju spoznavam, da je prizadetost vsakega različna in individualna, kar je za to bolezen značilno.

Želim si še več vaj in srečanj, ker sem v družbi enakih ali podobnih. Tako pozabimo vsaj za trenutek na skrbi in težave, ki nas tarejo od časa do časa. Lahko si zatisnem oči, pred resnico ni možno ubežati, to lahko doleti jutri vsakega. Lepo pozdravljam do prihodnjič.